Moja zgodba

Poglej in preberi!

Tri ljubice (za enkrat)

Ali poznate tisto Smolarjevo pesem 20 ljubic? Meni je bila zelo pri srcu in kot najstnik sem znal celotno besedilo na pamet. Všeč mi je naslov, pesem je smešna, melodija gre hitro v uho. “Top šit” bi rekli danes mladi. 

No, jaz imam tri. Že od vsega začetka mladosti me spremlja kitara. Kot vsak otrok sem sitnaril staršem naj mi kupijo kitaro. To se je zgodo v osnovni šoli. Seveda, ko sem jo dobil, nisem imel pojma, kaj bi z njo. Se pa spomnim, da smo imeli v osnovni šoli profesrja za glasbo, ki je bil malo “trčen”. V tistem pozitivnem smislu, da je res živel za glasbo. Ampak takrat ga nismo razumeli. Nekoč sem kitaro prinesel v šolo. Ne spominjam se ob kakšni priliki. Spominjam pa se, da jo je učitelj vzel v roke, obrnil na hrbtno stran in s kemičnim svinčnikom na dno kitare zapisal imena strun. Gravura ni bila lepa, je bila pa koristna. Če hočeš kaj zaigrati, mora biti kitara uglašena.

Tako se je začelo spoznavanje akordov, lestvic, pesmi in besedil… Jaz in moja Melodija (znamka kitare) sva bila eno. Od takrat sem dobil vzdevek Tamburica. Moja prva kitara je preživela velko zanimivih stvari. Spominjam se, da sem jo nekoč po dogem času zapuščenosti prijel v roke in opazil, da ni samo prašna, ampak res umazana. V roke sem vzel krpo in aceton, da je šla vsa  svinjarija zares stran. Od takrat se ni nikoli več svetila. Z drgnenjem sem odstranil tudi lak s kitare. 

Vsakemu poštenemu kitaristu poči struna. Tudi meni je. Pa ne samo ena. Neko poletje smo se s prijatelji odpravili na morje – na Olib. Brez kitare ni šlo in ljubica je svoje mesto našla na zadnji polici Zastave 101. Revica je nekje na pol poti zaradi prevelike vročine ostala brez vseh šestih strun.  Kobilico na kitari je odneso. Na Olibu je je kolega zaflikal z Neostikom in takšna je odslužila še nekaj let, preden sem jo izročil drugemu lastniku. 

Čas je bil, da si kupim kaj boljšega. Ne spominjam se, koliko časa sem varčeval za novo, a občutek, ko sem z novo kitaro in kovčkom, na katerem je pisalo Yamaha, korakal po Ljubljani, je bil enkraten. To kitaro imam še vedno doma. Je pa res, da jo zdaj bolj po redko primem v roke. Vmes sem namreč čisto po naključju dobil še eno.

Ta je iz Vrsarja. Ima lepši zvok kot prva. Res lep zvok. Zaljubil sem se vanjo. Nekega večera pa sem jo nerodno postavil v kot in pri padcu si je zlomila vrat. Danes še igra, njen zvok se ni spremenil in sploh ne vidiš, da je bila polomljena. Popravil jo je Rajko, prijatelj iz Novega mesta. Res sem mu hvaležen. 

Pred nekaj leti, pa sem takole na sveti večer pod drevesom našel paket na katerem je bilo zapisano moje ime. Ko sam ga odprl, sem v rokah držal ukulele. Po končani polnočnici sem štiri ure preživel v spoznavanju novega inštrumenta, tako, da sem na božič lahko zaigral Svet noč. To je moja druga ljubica.

V Novem mestu je glasbena trgovina. Pot me tja zanese takrat, ko ubijam čas s čakanjem otrok, ki obiskujejo glasbeno šolo. In tam sem jo zagledal. Bila je obešena za vrat. Z osmimi strunami in svojo nenavadno obliko me je očarala. Mandolina. Odločitev je padla in prepičan sem bil, da bo to moja tretja ljubezen. A sem se uštel. Nekdo je bil hitrejši.  Razočaran sem zapuščal glasbeno trgovino in opustil misel, da bom kdaj v rokah držal ta inštrument. Motil sem se. 

Nekega dne me je obiskala prijateljica, ki je skupaj z menoj delila strast do igranja ukulele-ja. Večkrat je priša k meni na obisk, da sva lahko skupaj kaj zaigrala. Tisti dan je bila nedelja, ki sicer ni bila najin dogovorjeni dan, in pred vrati se je pojavila z mandolino  v roki. Prinesla mi jo je v dar rekoč: “Ob igranju me preveč bolijo prsti, želim pa jo podariti nekomu, ki bo znal poskrbeti zanjo.”. 

Imela je prav. Mandolina je našla svoj novi dom v katerm sokraj ne mine dan, da je ne bi držal v rokah. Z igranjem na ta prečudovit inštrument sem odril nov svet glasbe, ki sem ga seveda poznal že od prej, sedaj pa mi je dano, da lahko tudi sam okusim strast igranja na ta inštrument. To je moja tretja ljubica.

 

kitaramandolinaukulele

Gregor • 22. januar, 2018


Previous Post

Next Post